Pogled v preteklost: pogovor s Tonyjem Kakkom iz skupine Sonata arctica
Pogled v preteklost: pogovor s Tonyjem Kakkom iz skupine Sonata arctica

V teh tednih in mesecih, ko je novi koronavirus povsem obrnil na glavo marsikaj v naših življenjih, namesto koncertov v živo doma gledamo posnetke koncertov na DVD-jih ali spremljamo prenose in upamo, da se časi navdušenih množic pod odri vseh vrst kmalu vrnejo. Jaz jih že zelo pogrešam. Zato sem se odločila, da pobrskam po svojem e-arhivu in iz naftalina potegnem nekaj intervjujev izpred desetletja, ko so se pri nas in v bližnji okolici še cvetela koncertna dejavnost. Imela sem to čast in veselje, da sem se pozimi 2010 v Gradcu pogovarjala s Tonyjem Kakkom iz skupine Sonata Arctica in takrat je nastal ta zapis.

I-1 c

Tony Kakko. Avtor fotografije: Jure Frelih

Sonata Arctica je druščina bratov, ki skupaj delajo

Frontman Tony Kakko razkriva svoje misli o glasbi, turneji in življenju

Gradec, 5. februarja 2010

 

Sonata Arctica svojo zgodbo začne pisati v malem finskem kraju Kemi pred dobrimi desetimi leti, ko štirje nadobudni mladeniči posnamejo svoj prvi demo. Odtlej so posneli šest studijskih albumov, sprva v power-metalovskih vodah, kjer so se zgledovali po skupini Stratovarious in drugih, sčasoma pa so našli povsem svoj slog. Za mednarodno prepoznavnost so trdo delali na svetovnih turnejah. Turneja, ki spremlja izid njihovega šestega studijskega albuma, bo trajala 2 leti in zajela različne dele sveta. V okviru predstavitve novega albuma Sonata Arctica obišče Avstrijo, kjer smo dobili priložnost za pogovor z vodjem benda, Tonyjem Kakkom.

 

Ura je sedem zvečer in za zatemnjenimi stekli črnega potovalnega avtobusa ob zasneženi koncertni dvorani Seifenfabrik v Gradcu Tony Kakko, karizmatični vodja in vokalist skupine Sonata Arctica, govori o ustvarjanju glasbe, o novem albumu, The Days of Grays, oceni dosedanji uspeh svetovne turneje in razkrije nekatere slabe plati glasbenih turnej. Med drugim pojasni, zakaj je v sklopu turneje udobneje potovati po ZDA kot po Evropi ter zakaj vsaj na njihovih koncertih vsaj še nekaj časa najverjetneje ne bomo videli pirotehnike.

 

Kako se trenutno počutite?

 

Malce utrujen sem. Kar nekaj časa smo že na turneji. Nekaj dni nazaj smo prišli z avstralskega in azijskega dela turneje, zdaj pa smo že tukaj.

 

Ste zadovoljni z novim albumom, The Days of Grays, in odzivom javnosti nanj?

 

Zelo. Seveda se vedno najde kaj, kar bi potem kasneje spremenil, kakšen aranžma, a na določeni točki se pač moraš odločiti in reči okej, pripravljeno je, saj bi sicer v nedogled skladal eno in isto pesem. Ampak ja, res sem zadovoljen z njim.

 

Mislim, da so bili odzivi resnično pozitivni, tako ljudi kot medijev. Ocene, ki smo jih dobili od vodilnih revij, so bile boljše kot kdajkoli prej. Na Finskem smo že prvi dan prodali 15 tisoč albumov.

 

Kakšen je bil delovni proces z albumom The Days of Grays od ideje do albuma, koliko časa ste porabili, kako je vse skupaj potekalo?

 

Torej po zadnji turneji Reckoning Night sem si najprej vzel dober mesec dopusta, preden sem se lotil dela. Imel sem par idej, a to je bilo vse. Potem sem konec januarja začel dejansko skladati glasbo, vaditi pa smo začeli že proti koncu marca. Vse skladbe takrat sicer še niso bile povsem pripravljene, ampak vadili smo tiste, ki so pač bile nared za to.

 

Skladal sem toliko časa, dokler Tommyju ni začelo zmanjkovati časa za snemanje bobnov, to je bilo konec aprila. Aprila je že začel snemati bobne. Mislim, da sem Tommyju dal zadnji komad, As if the World Wasn't Ending vedel sem, da je to lahka skladba, ki jo lahko odigra tudi brez vaje ta komad sem mu dal na zadnji dan snemanja bobnov in bil je v skrbeh, ni verjel, da mu jo bo uspelo kar tako odigrati, pa jo je odigral le enkrat in to je bilo to. To je enostavna skladba, nič posebnega pravzaprav. In takrat, v maju, sem imel veliko dela z besedili. Malo manj kot pol leta je trajalo vse skupaj.

 

Kako delate, začnete z besedili ali z glasbo?

 

Glasba je prva. Idealen način bi bil delati oboje istočasno, pisanje besedil bi bilo veliko lažje, če bi skladal in pesnil hkrati. To dvoje se mora namreč ujemati, na nek način je zelo pomembno, da besede, ki jih poješ, gredo skupaj z melodijo, da se oboje nekako dopolnjuje. Vendar ne živimo v idealnem svetu, zato ne delam tako. Navadno najprej skomponiram glasbo, nato pa spišem besedilo, odvisno na kaj me glasba spominja, na kaj ob njej pomislim ali občutim. Mislim, da sem mogoče eno pesem ali dve napisal v obratni smeri, da sem imel najprej besedilo in potem delal glasbo, vendar je to težje.

 

Kakšni so občutki, ko takole kar nekaj časa delate na studijskem albumu, in potem ko je album zunaj in na voljo poslušalcem? Kaj sledi?

 

Hja, običajno razmišljam o naslednjem albumu ali o novih skladbah ali o nastopih. No, prva stvar, na katero pomislim in o kateri se pogovarjamo, je, kdo ugane, koliko časa bo trajalo, preden se bo ta album znašel na internetu.

 

Unia, naš predzadnji album, se je na internetu znašel skoraj dva meseca, preden je bil izdan. Zadostuje, da se album znajde v napačnih rokah, pri ljudeh ali pri medijih, ki jim ni mar. Recimo daš album prijatelju, in če se temu prijatelju ne zdi, da bi bilo treba to stvar varovati, ga da še kakemu prijatelju in potem se navadno najde nekdo, ki ga bo naložil na splet. Ni nujno, da to naredijo tisti, ki pišejo ocene, lahko so njihovi prijatelji, ker jim ni mar za promocijski izvod, ki ga dobijo.

 

Na albumu The Days of Grays ste vključili tudi ženski vokal. Kako je prišlo do tega?

 

Pred nekaj leti smo imeli turnejo s skupino Epica in tam smo dobili zamisel, da bi jaz zapel na njihovem albumu, potem pa bi za protiuslugo Simone pela na našem albumu. Tako sem najprej jaz pel v enem komadu na njihovem albumu, potem pa sem začel skladati. Takrat sem spoznal pevko, Johanna Kurkela ji je ime in na Finskem je zelo znana in cenjena. Pomislil sem, da bi s svojim petjem vnesla svežino, nov zvok. Na nek način zveni bolj nedolžno kot Simone. Simone je bila zelo zasedena in ugotovil sem, da bi bilo pravzaprav fino imeti kakšnega domačega gosta iz Finske, da bi torej njo predstavili svetu. In veste, kaj lahko takšna stvar potegne za sabo.

 

Z albumom Unia ste ubrali povsem novo smer v primerjavi s preteklimi albumi, zadevo ste še nadgradili z zadnjim albumom, vpeljali ste več orkestralnega zvoka, celo orkestralni CD ste izdali. Kako je prišlo do tega, kako ste se odločili oddaljiti od power metala in ustvariti nekaj povsem drugačnega?

 

Od power metala smo se postopoma odmikali. Če sem točen, nas ne bi niti več uvrščal v metal, bolj gre zdaj za melodični rock ali kaj podobnega. Toliko stvari se dogaja znotraj tega, kar sedaj ustvarjamo, toliko različnih elementov ima, da bi rekel, da je rock glasba dovolj ohlapen izraz za vse, vanj lahko marsikaj zajamemo. Enostavno sem tako čutil.

Unia je bila nekako začetek tega orkestralnega zvoka, na tem albumu sem sam pripravil vse orkestracije. Potem sem delal z Northern Kings in tam je orkestracije delal Mikko P. Mustonen, pa sem mu predlagal sodelovanje. Bil je navdušen in tako se je vse skupaj začelo. Prav zabavno je, kako zelo so se ti komadi spremenili, ko je on opravil svoje delo.

 

Vsemu skupaj to doda še eno novo dimenzijo.

 

Res je. Na vsakem albumu rad uvedem nekaj novega in drugačnega ter tako ohranjam stvari zanimive, tako za bend kot za naše fene, in mislim, da je to zagotovo zažgalo. Popolnoma je zažgalo. Nekateri pravijo, da vsaj Deathaura zveni nightwishevsko. Za to skladbo bi morda res lahko rekli, da je nekako nightwishevska, a briga me, saj je zabavno. To skladbo je bilo treba aranžirati na mogočen način, bilo bi namreč obupno, če bi imeli tako dolgo skladbo s tolikimi preobrati, pa bi samo nažigali punk rock. To se sploh ne bi obneslo.

 

Komad The Last Amazing Grays govori o smrti in staranju in je nekako pesimističen, "we are the last amazing grays", smo zadnji izjemni stároste, od kod to?

 

Prihodnjih generacij ne vidim ravno v dobri luči. Saj so vmes tudi dobri ljudje, vendar, saj veste, vzgoja otrok … brez vrednot ali česarkoli. Svet se spreminja, že desetletja in stoletja je tako. Mislim, da je spreminjanje vedno prisotno, je stalnica. In vedno si starejši mislijo, ah ta mladina, povsem pokvarjeni so in nobenih vrednot nimajo. Prepričan sem, da je bilo ravno tako tudi v 17. stoletju. Vendar mislim, da se zadnje čase svet res toliko spreminja, z vso to tehnologijo in vsem, da je to malo zaskrbljujoče, kaj pa vem. To je bila pač inspiracija, ni to nujno neko moje stališče per se, je pač komad.

 

Zdaj pa k nečemu drugemu. Naredili ste kar nekaj priredb skladb skupin, kot so Iron Maiden, Helloween in Metallica, nato pa naredite Bette Midler, njen komad Wind Beneath my Wings. Zelo ste ga predelali, povsem nove prijeme ste uporabili, vendar kako ste se odločili za ta komad?

 

Nek film sem gledal, ne vem, kdaj je bil posnet, in za glasbeno podlago so uporabili Bette Midler, jaz pa sem se zaljubil v to pesem. Zdela se mi je zelo lepa z vseh možnih vidikov, imela je ganljive melodije in besedilo. Ko smo torej izbirali priredbo, sem pomislil, da bi jo bilo dobro narediti, ker si zagotovo zasluži zaživeti v drugi podobi.

 

Original je sicer špica, vendar sem hotel tako drugačen, tako odličen komad predstaviti še drugačnemu občinstvu, da bodo morda ti ljudje opazili, da tudi zunaj metalske scene obstaja odlična glasba. Gre samo za to, da se jo nekako priredi na drugačen način. In mislim, da je stvar uspela, saj je bilo veliko ljudi povsem presenečenih: kaj, so rekli, to je Bette Midler? To je odlična stvar, kako je to mogoče?

 

Vprašanje za vas kot avtorja. Sem velik ljubitelj skupine Queen in v številnih vokalnih aranžmajih slišim nekakšen queenovski zvok …

 

No, to ni nobeno presenečenje, ker sem tudi sam zelo velik oboževalec Queenov, to je prvi bend, ki me je zelo presenetil. Nekje leta 86, vsaj mislim, sem jih slišal po TV in bil sem totalno navdušen. Zadnje čase jih ne poslušam več tako pogosto, vendar se občasno vračam k njim in poslušam njihov zgodnejši material. Prvih posnetkov, prvih albumov sprva sploh nisem maral, bolj sem bil za zadeve iz 80-ih, tisto je bilo sploh špica, in zgodnja 90-a.

 

Zdaj ko pa sem se glasbeno razvil, recimo, so mi všeč tisti progresivni, resnično inteligentni komadi, ki jih imajo iz zgodnjega obdobja. Fantastični so. Velik ljubitelj sem in prav gotovo imajo močan vpliv na moj način skladanja komadov in petja. Uživam v petju v plasteh, v harmonijah, to veliko uporabljam. Reči sem tokrat poskušal malo bolje aranžirati.

 

Album Unia je imel nekatere malce problematične zadeve, ker pri nekaterih komadih sploh nisem imel vodilne melodije, zato jih je bilo malo težko izvajati v živo. Za petje sem si moral izbrati eno linijo. Vendar je to kot zborovski part, mišljeno je, da deluje kot harmonija in zato je to težko peti v živo.

 

Če nadaljujemo zdaj s turnejo, kako je šlo doslej, ste zadovoljni s številom poslušalcev, s publiko, ki prihaja na koncerte?

 

No, seveda bi bilo ponekod lepo imeti več ljudi, recimo tu, v Gradcu, predprodaja ni bila ravno najboljša, zato upamo, da bo prišlo veliko nenapovedanih obiskovalcev. A če govorimo na splošno za celotno turnejo, je šlo v redu, še vedno lahko to delamo in ponekod, kjer smo pogosteje igrali, gre čedalje bolje.

 

V Italiji in Franciji so bili ponekod koncerti zelo dobro obiskani, ravno tako v Belgiji, na Nizozemskem in na Švedskem. Na Norveškem, posebej v Oslu, tam je bilo res dobro. Povsod postaja dobro.

 

V Severni Ameriki imamo kar številno publiko, če primerjamo s prodajo albumov, na nastope pride res veliko ljudi, ogromno. V Severni Ameriki pač moraš biti. Če hočeš uspeti, enostavno moraš biti tam.

 

Pa veliko tržče je.

 

Ja. In stvar je v tem, da moraš biti na pravem mestu ob pravem času. In potem če se tam znajde prava oseba, moraš biti tam tudi ti in edini način, da si tam, je, da pač si tam. Trdo delo je, vendar v tem res uživam, tam je tako zabavno nastopati. Zaradi njihove kulture je tam potovanje v okviru turneje zelo preprosto, imajo recimo Walmart in te reči in res je super, da greš lahko nakupovat sredi noči in lahko kupiš vse potrebščine, medtem ko tu v Evropi … Ja, to sploh ni primerljivo.

 

Če nekaj rabiš, recimo šampon … V ZDA po končanem nastopu avtobus odpelje in se najprej ustavimo v Walmartu, ki je največ kakšno uro stran, in gremo pred spanjem še v nabavo. Drugače je, luštno je, zelo je udobno.

 

Turnej po Evropi zadnje čase sploh ne maram, ampak samo zaradi slabe izbire časa. Po Evropi zadnje čase nastopamo nekje v novembru in decembru. In vreme je čisto fuj! Najslabši možni čas je. Grozno je! Morali bi priti prej ali pa recimo pozneje, v aprilu, to bi bilo luštno. Evropsko turnejo smo tudi že imeli v aprilu in lepo je takrat, imate sonce in toplo je ...

 

Saj pridete tudi na poletne festivale, prišli boste na Metalcamp v Slovenijo, kot sem zasledila, in mogoče se boste tam malo posončili in šli plavat.

 

Ja, upam, da bomo imeli kaj časa.

 

Sonata Arctica iz leta v leto postaja večja, v številnih državah ste že zelo poznani, a oder je še vedno majhen, luči je malo, pirotehnike ni – je samo mogočen glas in bend za njim. Ali za v bodoče načrtujete kakšne spremembe?

 

Torej prodati bi morali več albumov, da bi lahko s to rečjo vsi malo bolje zaslužili. Če bi začeli ves denar, ki ga zaslužimo s turnejo, vlagati nazaj, potem bi si fantje morali poiskati redno službo, da bi zaslužili za najemnino in vse ostalo, vodenje tega benda pa bi s tem postalo nemogoče … Najprej moramo doseči kaj večje prilive, preden lahko začnemo porabljati za takšne reči. Seveda ni vse nujno tako drago, rabiš samo kreativnost. To imamo tudi tu s sabo. Kot te kulise: njihova izdelava ne stane veliko, če pa hočeš imeti pirotehniko in gibljive reflektorje, to je pa drago. In potem je tako, puf, oh pa gre spet 1000 zelencev, pufjuhej!  [smeh] To smo občasno imeli, ampak če imaš v glavi stalno kalkulator in računaš, to res ne gre.

 

Ali načrtujete kaj velikega na Finskem za zaključek turneje, kot recimo Nightwish?

 

Mi nikoli nimamo teh velikih zaključnih šovov, kot jih imajo Nightwish. Nismo tako veliki, vsaj mislim, tako da so vsi naši nastopi na Finskem bolj ali manj enako veliki. Drugače je bilo le v našem domačem kraju, Kemiju, kjer smo pred kratkim imeli nastop, tam smo imeli celo produkcijo. Sonata Arctica Open Air je bil to, naš lastni festival, sicer s samo dvema bendoma, pa vendarle, produkcija je bila velika.

 

Bo to postalo tradicionalno?

 

Ne vem, če bi lahko postalo. Mogoče kot bienale, saj tega ne moreš izvesti vsako leto. Vsaj za zdaj ne, če bo bend postal dovolj velik, potem ja. Lepo bi bilo imeti še kaj več bendov tam, mogoče za dva dni ali kaj takega. Tudi naš lepi kraj Kemi bi s tem veliko pridobil. Veliko ljudi bi privabili k nam. Ko smo imeli ta koncert, so bili vsi hoteli in moteli zasedeni in vse restavracije polne ljudi. Ogromno ljudi je bilo, 4000 ljudi je takrat obiskalo Kemi.

 

Zadnje čase se tudi zdi, da je Finska postala eno od velikih središč metalske glasbe. Kaj menite, zakaj iz Finske prihaja toliko bendov, posebej na metalski sceni?

 

Hja, če mleko nenadoma postane najbolj hit pijača in imaš ljudi, ki delajo res odlično mleko, potem se bo gotovo pojavilo še več ljudi, ki bodo delali mleko in imeli krave in to. [smeh] Trenutno imamo na Finskem nekaj metalskih bendov, ki so res uspeli, in za mlade je zelo fascinantno, da si omislijo bend, ki igra podobno glasbo … Večina ljudi na Finskem tudi zna igrati vsaj osnove nekega instrumenta.

Jaz ne igram ničesar preveč dobro, na klaviaturah sem nekako okej in malo znam na kitaro …

 

Vas kdaj zamika, da bi takole za hec na odru kaj odigrali?

 

Včasih me, včasih tudi grem in kaj malega zaigram. A ne maram se mešati v Henkkove stvari. Je pa prav zabavno včasih nekaj malega takole zaigrati in potem preiti na naslednji komad.

 

Vaš program je zadnje čase dokaj fiksen. Kako to, da ničesar ne spreminjate in obračate, saj imate zdaj na voljo tako velik repertoar?

 

Na to lahko gledaš z dveh različnih plati. Kot prvo, lahko zamenjuješ komade in razveseliš tiste ljudi, ki pridejo na več koncertov, ali pa se odločiš, da si vsi zaslužijo enako kakovosten koncert, in tega se zaenkrat držimo. Meni bi bilo v redu, če bi spreminjali, ampak fantom očitno paše fiksni program, je pač bolj zanesljivo …

 

Kateri komad pa vi osebno najraje izvajate?

 

Rekel bi As if the World Wasn't Ending in pa The Last Amazing Grays. In Juliet, ta je zelo zabavna, Juliet mi je všeč.

 

Zaključek serije o zalezovalcu?

 

Nekako. Vsaj za zdaj, kaj pa vem. Vedno lahko napišeš še kak komad. Mislim, da imamo zdaj nekako konec te zgodbe … lahko pa dodaš stvari na začetek.

 

Še zadnje vprašanje. Bruce Springsteen, recimo, ki je zdaj že star možakar, na odru nastopa dve uri in pol ali celo tri ure, vaš koncert pa traja le dobro uro in pol. Lahko pojasnite, zakaj je tako kratek?

 

Kot prvo, nekateri od fantov nočejo daljših koncertov, za to je več razlogov. Ponekod smo včasih igrali okrog dve uri in vidiš lahko, da ljudje postajajo utrujeni, v publiki ni več nobene energije. Če pa imaš še predskupine, potem ljudje postanejo povsem izčrpani. Jaz pa mislim, da je bolje, če ljudje na koncu hočejo še in jih pustiš, ko imajo še energije, ne pa, ko že na pol spijo. Tudi če imaš res odličen šov in bend, ki ga obožuješ, če nastop traja dve uri in pol, potem imaš [posnema vzdih] noge me bolijo, utrujen sem, moja ušesa so utrujena in …

 

Najlepša hvala za čas, ki ste nam ga namenili. Pogovor z vami nam je bil v veliko veselje. Želimo vam odličen koncert.

 

Ni za kaj. Dobro se imejte.


To spletno mesto uporablja piškotke, da vam ob obisku teh strani lahko zagotovimo najboljšo uporabniško izkušnjo.